Obvestilo je poteklo.
Obvestilo, ki si ga ogledujete, je poteklo in morda več ne vključuje točnih informacij.
21. marec – svetovni dan poezije
Svetovni dan poezije
Avtor objave: ni naveden, Datum objave: 21. 3. 2020, Datum poteka: ni podatka
UNESCO je leta 1999 današnji dan razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu. UNESCOV namen je zagotoviti prepoznavnost ter spodbuditi nacionalna, regijska ter mednarodna poetska gibanja.
Poezija je prostor, v katerem se srečujemo skozi besedišča vseh barv, ritmov in zvokov, ki ujamejo bistvo človeškega bitja, njegove občutke ter dialog in sporazumevanje. Pesniki širijo brezčasna sporočila in so včasih vzvodi in priče pomembnim družbenim ter zgodovinskim spremembam, včasih pa nam njihovi verzi zgolj pomagajo pri iskanju duševnega miru in lastnega bistva. Vsak jezik ima svojo poezijo in vsak človek ima svoj ključ do poezije.
"Pesem je dih, ki pomeni življenje, zato ne potrebuje slave in čaščenja, saj je že sámo življenje največja nagrada. Biti znan pesnik pomeni, da si ločen od pesmi. Da hodiš po svetu preklet, ker si prodal svojo pesem minljivosti, četudi si mislil, da je večnost. " (Ivo Svetina, 2019)
Želim vam lep svetovni dan poezije, tudi prvi dan pomladi. Izkoristite ta čas, ko ostajamo doma, da bi ostali zdravi, tudi za poezijo. Preberite pesem, dve, tri … Verjamem, da bo vaš dan zato še lepši, prijaznejši, mirnejši.
Na tej povezavi si lahko preberete letošnjo poslanico ob svetovnem dnevu poezije predsednika Društva slovenskih pisateljev: https://drustvo-dsp.si/poslanica-predsednika-dsp-ob-svetovnem-dnevu-poezije-2020/.
Vaša knjižničarka
Metka Kostanjevec
In še nekaj povezav do e-poezije:
- http://lit.ijs.si/preseren.html
- http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-U1XDVBQI
- https://issuu.com/klaro/docs/vsaka-ljubezen-je-pesem
- http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0DG7DDXP/?euapi=1&query=%27keywords%3dciril+zlobec%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25
- https://www.kresnik.eu/ljubezenska-poezija_clanek_1001.html?stran=clanek&sef=ljubezenska-poezija&id=1001
- https://mojpogled.com/najlepsi-verzi-ferija-lainscka/
- http://www.simongregorcic.si/pesmi
- https://mojpogled.com/tone-pavcek-najlepsi-verzi/
In še nekaj za uvod …
Kaj vemo o času? Da gre in mineva.
Je zdajšnji, pretekli, prihodnji in večni.
Nam gleda na ure, ne mara zamude
in teče prehitro, ko skupaj smo srečni.
Najboljši od časov so časi svobodni,
najlepši pa čas, ki porabiš ga zase.
Lahko ga po svoje deliš in sestaviš,
lahko le skomigneš pa rečeš »ne-da-se«.
Zato si želimo več prostega časa,
Več časa za sanje, za ždenje, cartanje,
za urice polne prijetne bližine
in tihe trenutke za samost in branje.
Želimo si čas za otroško veselje,
za družbo, za igro, za noro zabavo,
za možnost, da včasih res gremo po svoje
in polni nemira se zleknemo v travo.
Vse želje so skupne in tudi posebne.
Vsak nosi kaj v srcu, kar drugi ne čuti.
Življenje je čudež in vse je mogoče,
ko ptica mladosti razpira peruti.
(Feri Lainšček: PROSTI ČAS)
Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...
Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca...
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom...
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem...
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes!
(Pablo Neruda, Martha Medeiros; prevod: Jože Udovič)
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
(Tone Pavček)