Spomini na Prvo gimnazijo

»Naši učenci so kakor vodnjak, iz katerega zajemamo in v katerem vidimo svojo podobo.«

Veliko lepih spominov imam na poučevanje kemije na Prvi in z veseljem jih bom delila z bralci. Upam, da bodo med njimi tudi moji nekdanji učenci. Takoj moram povedati, da nisem bila dijakinja Prve gimnazije, čeprav sem si to silno želela. Mojo željo je kasneje uresničil moj vnuk. Obiskovala sem osnovno šolo Otona Župančiča v prostorih današnjega rektorata na Slomškovem trgu. Med šolanjem sem se preselila na desni breg in takrat je veljalo pravilo, da morajo učenci z desnega brega Drave obiskovati Drugo gimnazijo, učenci z levega pa Prvo. Strahoma sem odšla k tedanjemu ravnatelju Prve gimnazije in ga prosila, da mi dovolijo vpis na njihovo šolo, vendar me je kljub odličnemu uspehu zavrnil.  

Toda Prva mi je bila usojena. Na gimnazijo sem se vrnila kot učiteljica kemije in ostala sem 5 let, vse do odhoda na Zavod RS za šolstvo. To je bil čas usmerjenega izobraževanja, beseda gimnazija je snovalcem šolske reforme zvenela preveč elitno. Zato se je Prva gimnazija uradno imenovala Družboslovna šola. Usmerjeno izobraževanje je vneslo veliko zmede in nepotrebnega pedagoškega nemira med učitelje in posledično tudi med učence. Šele po ponovni uvedbi gimnazijskih programov je izobraževanje postalo zopet smiselno. Kljub enakim gimnazijskim programom se je duh družboslovja na Prvi gimnaziji ohranjal še naprej. Učenci Prve so bili in upam, da so še vedno, zelo kreativni, vztrajni v iskanju novega in lepšega, a hkrati čuteči in dovzetni za stiske globalnega sveta. Tem njihovim lastnostim sem z največjim zadovoljstvom skušala prisluhniti tudi pri pouku kemije, ki je za mnoge trda naravoslovna veda. Nekaj od mojih prizadevanj prikazuje tudi slika, ki jo je posnel učenec, sedaj visokošolski predavatelj. Učenci so kemijsko učilnico opremili s posterji, vse so narisali ročno!, kajti računalnikov pri pouku še nismo uporabljali. Slika prikazuje običajno uro kemije, izdelovali smo orbitalne modele organskih molekul. Učenka v prvi vrsti ponosno dviguje svoj izdelek, orbitalni model molekule benzena. V ozadju stoji kemijska asistentka Marija, legenda Prve gimnazije, brez njene pomoči bi ure kemije bile veliko manj zanimive. Hvala, Marija, za tvojo prizadevno delo!

Vedno sem bila raje učiteljica za katedrom kot pred njim. Z veseljem sem se družila z učenci, jim osebno pomagala pri reševanju nalog in uživala pri pregledovanju njihovih zvezkov in izdelkov. Tudi to je razvidno iz slike. Pri šolskih urah sem vzpodbujala sodelovanje vseh učencev v oddelku in skušala spoštovati njihove osebne potrebe. Pri mojih urah so lahko brez vprašanj odhajali v toaletne prostore ali v bife po sendvič, kajti med kratkimi odmori je zavladala velika gneča. Šolske ure kemije smo začenjali s kratkimi razgibalnimi in sprostitvenimi vajami, ki jih je vodila katera izmed učenk. Še vedno imam v spominu blagodejno sprostitev in prijetno počutje po teh vajah. Vsako šolsko uro so učenci na tablo napisali lepo misel po svoji izbiri. Pred uro so tablo lepo očistili, saj lepih misli niso mogli pisati na umazano podlago. Velikokrat sem opazila, da so mi skozi misli želeli sporočiti nekaj, kar je zanje pomembno in česar sama nisem zaznala.

V kemijskem laboratoriju sva z asistentko Marijo bili z učenci še bolj sproščeni in osebni. Zlasti mi ostaja v spominu Marijina skrbna priprava vaj in njena pripravljenost, da kadarkoli pomaga učencem. Spominjam se učenca prvega letnika, ki mi je po koncu vaj dejal: »Vedno sem se bal učitelja kemije, ker nisem razumel njegovega predavanja. Pri vas je drugače, končno razumem snov in tudi vas se ne bojim.« Tudi učitelji smo imeli svoje učiteljske vzornike in moja je bila in ostaja pokojna prof. dr. Aleksandra Kornhauser. Vedno sem se skušala držati njenega reka: »Zapletene stvari preprosto razložiti, to je največja umetnost poučevanja.«

Učencem sem dovolila, da pri kontrolnih nalogah iz kemije uporabljajo vse knjige in zvezke. Odziv v prvem letniku je bil skoraj vedno enak: »Potem pa to ni kontrolna, vsi bomo pisali pet.« Zanimivo je bilo opazovati učence pri prvi kontrolni nalogi, kako so naskrivaj in s strahom listali po zvezkih, saj niso bili povsem prepričani, da sem z dovoljenjem mislila resno. »Švingl cetlci« po mojem osebnem prepričanju ponižujejo tako učence kot učitelje. In z največjim ponosom sem opazovala učence tretjega letnika, kako suvereno so pri pisanju kontrolnih nalog uporabljali vire, šolske zvezke, učbenike, knjige; računalniških tablic takrat še nismo poznali. Tudi profesorica Kornhauserjeva je večkrat dejala, da je učenje na pamet, v času, ko so podatki dosegljivi vsakomur, velika neumnost. Testne naloge morajo biti sestavljene tako, da učenci ob prostem dostopu do podatkov probleme in iščejo ustrezne rešitve zanje.  

Na Prvi gimnaziji smo v okviru projekta Okolju prijazna šola kot prvi v Sloveniji uvedli ločeno zbiranje odpadkov. Učenci so sami doma izdelali 3 koše za odpadke za svojo učilnico in tekmovali med seboj, kdo bo izdelal lepši koš. Nekatere učenke so koše okrasile s kvačkanimi, pletenimi in drugimi umetniškimi izdelki. Žal sem bila skupaj z učenci razočarana, saj veliko kolegov ločenega zbiranja odpadkov še ni razumelo. Čistilke pa so ločene odpadke po koncu pouka odnesle v enem košu iz učilnice. Kasneje nam je seveda sledila vsa Slovenija.   

Spomine na Prvo bom zaključila z meni najljubšim pedagoškim rekom: »Dober učitelj je tisti, ki ga njegovi učenci presežejo.« Če sem bila dobra učiteljica, ne vem, povsem pa verjamem v drugi del reka.