Spomini na gimnazijska leta

Če me spomin ne vara, je bilo meseca maja, leta 1961.

Zakaj sem tisto jutro zamudil pouk za minuto ali dve, se ne spomnim.

Ko sem namreč prišel do vrat šole, me prof. Gruntar, ki je bil dežurni profesor, ni spustil v razred. Tako sem sedel na stopnice in čakal. Nekoliko kasneje se mi je pridružil Danilo Turk, ki je bil učenec na sosednji 5. gimnaziji.

Modrovala sva o krivici, ki se nama je zgodila. Takrat opaziva kolo, ki je bilo prislonjeno na drevo nasproti stopnic. Seveda sva vedela, da je bilo to kolo

prof. Gruntarja. Mislim, da je Danilo dobil idejo: »Kaj če bi obesila kolo na drevo?«

Mislim, da je trajalo nekaj minut, in ideja je bila izpolnjena. Prav dobro sva se namučila, da je kolo obviselo na prvi veji drevesa.

Po prvi šolski uri so odklenili vrata, tako da sem lahko odšel v razred.

O tem, kaj se je dogajalo potem, mi je pripovedoval Borut Benkovič, sin profesorja, ki je učil na gimnaziji.

Profesor Gruntar je med odmorom gledal v zbornici skozi okno in opazil kolo na drevesu. Poklical je profesorja Benkoviča in mu pokazal, rekoč: »Poglej, kaj so si mulci izmislili.« Ta mu je nato odvrnil: »Viktor, pa to je tvoje kolo.« Takrat je nastal rompompom. Poklicali so šolskega slugo Počkaja, ki je prinesel lestev in snel kolo.

Profesor Gruntar je kar nekaj dni raziskoval, vendar krivca ni našel.

Kmalu pa se je vse skupaj pozabilo.