Da, res sem hodil na Prvo. Od malih nog. Očka, slikar Lajči Pandur, je okoli leta 1949 začel službovati v Mariboru kot profesor risanja na takratni I. gimnaziji Maribor. Ob vsesplošni stanovanjski stiski smo kot družina morali malo potrpeti in počakati na kakšno boljšo priložnost, da bo kje kakšno stanovanje prosto. Tako smo nekaj časa prebivali v enem od gimnazijskih razredov. Kot devetletnemu fantku so ti prostori – s svojimi dolgimi hodniki, visokimi okni in vonju po starih knjigah – ostali v neizbrisnem spominu. Ko smo se nato preselili na Maistrovo 10, v bližino mestnega parka, se je ta zgodba pletla naprej. Oče je še kar nekaj let poučeval na Prvi. Nekaj časa je imel tam tudi svoj atelje, kamor sem rad zahajal. Bilo je čarobno in fizična bližina je imela svoje, tudi vsebinsko, nadaljevanje. Nato smo se preselili v večje stanovanje na Razlagovi 5 in tja je oče preselil tudi svoj atelje. Veliko let zatem sem tudi sam postal dijak Prve. Hodil sem od našega doma na Razlagovi skozi tako imenovani "mali park", pod takrat še neprekinjenim kostanjevim drevoredom, mimo dehtečih jasminovih grmov ob klopeh in mimo vodnjaka na trgu ter vstopal v hram učenosti. Name so s pročelja nemo in vabeče zrle muze, s seboj sem nosil upe in pričakovanja ...
Kako je potem s temi silnimi pričakovanji, človeka pouči življenje. Do tedaj pa kot najstnik sanjaš, imaš svoje ideale, skušaš imponirati svojim vrstnikom s tem, da uganjaš lumparije in se delaš važnega. Pred očmi se mi velikokrat, kot gibljive slike, zvrstijo prizori, kako smo trepetali pred »šolskimi kontrolkami« in slabo voljo katerega od profesorjev, denimo ob ponedeljkih, sploh, če je v nedeljo NK Maribor izgubil. Ponoči sem sanjal, da znam leteti in sem, še huje kot v kaki Andersenovi pravljici, letel mimo svojih sošolcev in profesorjev, pa katere od deklic in se hršil – češ, kaj mi pa morete?! Nato sem padel, kar je v realnosti pomenilo, da sem z nogo z vso silo udaril ob stranico kavča in se zbudil.
To so bili, vsem strahovom in stiskam navkljub, čudoviti časi, polni zagnanosti, prvih ljubezni, sklepanja prijateljstev, tudi že življenjskih odločitev. Pisali smo pesmi, se zaletavo navduševali nad
velikimi avtorji in misleci, uganjali neumnosti in se kaj malo zmenili za posledice. Posnemali smo svoje profesorje, risali njihove karikature in pazili, da nas pri tem ne zasačijo. Nekajkrat sem stal na vrhu stopnišča ob ograji in recitiral Antonijev govor, pa ti priteče sošolec iz paralelke in zavpije: »Bežimo, prfoks gre!« Nekje v tem času sem se začel intenzivno pripravljati na slikarsko kariero in sem na vso moč slikal. To se je, seveda, razvedelo, pa me je nekoč profesor vprašal, če bi tudi njemu kaj »namalal«. »Pa veš, Pandur, nej bo punca tko mal bl poletna!«
Kot se to v realnem svetu spodobi, so se stvari začele bližati h koncu – maturantski izlet, pa zaključni letnik, matura! Vstajali smo ob štirih zjutraj in se učili, da se je kar kadilo. Še zdaj se vidim, kako s tresočim glasom odgovarjam na vprašanja komisije. No, končno! Profesorica zakliče za mano: »Ja čestitam, neda, naredu si z odliko!« Odleglo mi je ... Še veliko let zatem, že v času študija na Zagrebški akademiji, sem pogosto sanjal, da so nas, naš razred, poklicali nazaj, da moramo še pisati nekakšne dodatne teste!? Šele na podiplomskem študiju sem nehal sanjati to zgodbo. Tako kot je čas mineval in sem dozoreval, sem začel razumevati pomen in težo te prve, sanjave in zaletave, tudi
zagnane mladosti in znanja, ki sem ga takrat pridobil. Hvala vsem, ki ste mi posredovali to znanje, iz katerega sem črpal vse življenje. Brez le-teh začetkov, spoznanj in kdaj pa kdaj tudi zmot, brez teh
humanističnih osnov si nikoli ne bi mogel izoblikovati svojega sveta in umetniškega izraza.
Danes še vedno stanujem v bližini Prve in še vedno me nemo pozdravljajo muze s pročelja. Upam, da so zadovoljne z menoj in da mi preveč ne zamerijo, če sem kdaj kakšno ušpičil.
Lepo je bilo.
