Zbirka 106/170 zgodb Prve

Pisalo se je leto 1945, ko se je naša družina po štiriletnem begunstvu v Beli krajini vrnila domov v Maribor.

Sem Mariborčan, rojen leta 1930. Po drugi svetovni vojni, leta 1945, se je naša družina iz begunstva vrnila v Maribor.

Drobci spomina \ Spominjam se Prve

PRVA – UČITELJICA ZA ŽIVLJENJE

PASJA BOMBICA

KRASTAČA V LAVORJU

Če me spomin ne vara, je bilo meseca maja, leta 1961.

Zakaj sem se odločila za Prvo?

Šolska knjižnica Prve gimnazije Maribor / F-ovci generacije 1993–1997

Začetek oktobra je. Tega prečudnega leta 2020. 

Leta 1972 smo se preselili v Gregorčičevo ulico.

Matematiko sem začel poučevati davnega leta 1972 na Prvi gimnaziji. 

Ko bom velika, bom postala učiteljica, sem govorila v otroštvu. 

Počutim se, kot bi stal za težko odrsko zaveso iz rdečega žameta.

SILVIRA TOMASINI / Karel Destovnik – Kajuh

Maks Durjava se je rodil 8. 12. 1915 v Mariboru očetu Maksu in mami Ani.

Jože Menih se je rodil 23. aprila 1922 v Hrastniku v rudarski družini.

Vsako leto eno ime

Zakaj z znanimi verzi iz 17. stoletja začeti zgodbo Herte Haas, tretje žene Josipa Broza - Tita (1892, Kumrovec–1980, Ljubljana), nekdanje dijakinje šole, ki se danes imenuje Prva gimnazija Maribor? 

Akademik dr. Anton Trstenjak (1906–1996) je bil v letih od 1934 do 1939 katehet na takratni realni gimnaziji v Mariboru.

Mariborski Večer je v soboto, 31.3.1962, objavil prispevek z naslovom Dan brez "cvekov".

Verjamem, da nas oblikujeta DNK in socialno okolje, a oblikuje nas tudi nešteto malenkosti, naključij, nenačrtovanih srečanj in odločitev, ki jih na tem čudovitem popotovanju – življenju, sprejemamo. 

V Drugo državno realno gimnazijo Maribor sem hodila od leta 1935 do pričetka druge svetovne vojne, aprila 1941.

PRVA

Kdaj sva se z Mihelo, dvojčico, odločili, da je edina možna izbira po osnovni šoli Prva, takratna Srednja družboslovna šola? 

SPOMINI NA GIMNAZIJO

Sem dijakinja Prve. Vpisala sem se še v SFRJ, zaključila pa v RS, v času osamosvojitve.

V četrtek, 1. septembra 2016, se je naša pot na Prvi gimnaziji Maribor začela. 28 junakov je izvedelo, da bodo v f-razredu

»Kje te počakam? Se dobiva pred Prvo?« 

»Ok, pred Prvo.«

Ljudje. To je tisto, česar se zares spomnim iz mojih gimnazijskih let na Prvi.

Tistih klopi na Prvi, na katere smo zapisali najnujnejše formule in kratka sporočilca, kakšen srček in mačko z dvignjenim repom, že zdavnaj ni več.

Spomin je kot dnevnik, ki ga ves čas nosimo s seboj, bi rekel Oscar Wilde.

Ob 170-letnici Prve naj najprej izrečem iskrene čestitke celotnemu vodstvu in vsem zaposlenim na Prvi, ki že 170 let ustvarjate zgodovino! 

V teh vprašljivih časih, ko smo ljudje še bolj ranljivi, so se mi ob pomisli na sedemdeset let rahlo naježili lasje.

Spominjam se, s koliko ponosa sem prvič vstopila v zgradbo Prve gimnazije. 

1993. Moje prvo leto na Prvi. Ha, to je zdaj že prejšnje stoletje. 

Po mojem trdnem prepričanju je, ali bi vsaj naj bilo, gimnazijsko obdobje čas raziskovanja, preizkušanja, spoznavanja in iskanja.

Ko sem enega od nedavnih petkov hitela do popravljalnice kolesa, sem sredi Trubarjeve srečala Anžeja, na Prvi je hodil v paralelko. 

“Čekat ću te moja, buco, kraj I. gimnazije” smo velikokrat zapeli v parku pred Prvo gimnazijo.

Prvi veliki pok. Skok v neznano in slutnja nečesa velikega, morda strahotnega, kar bo najverjetneje spremenilo vse, kar je bilo dotlej znanega in domačega.

Kot najbrž večina ostalih zapisov, tudi tale nastaja med karanteno v času epidemije koronavirusa.

Nekdanji košarkar, trener, košarkarski funkcionar, publicist, kronist razvoja košarke v Sloveniji in univerzitetni profesor se je rodil 29. februarja 1932. leta v Mariboru.

Bil je eden tistih glavnih odmorov, ko si bil raje pet minut prej v učilnici kot pet sekund prepozno.

»Gospod profesor, lahko grem na WC, prosim?« se je iz mojih ust zaslišalo vsaj enkrat, če ne večkrat dnevno, najraje med urami geografije.

Ko bil s'n še mali fazan in so me 3. septembra 2012 (1. septembra je bila sobota) na poti s Prve proti domu napadali alkoholni flomastri starejših dijakov, me je bilo strah.

Povabilo k pisanju zgodbe je prebudilo v meni niz spominov in spodbudilo občutek pripadnosti, hkrati me je za trenutek ustavilo v mojem vsakdanu.

Več kot 30 let je že minilo, odkar sem zapustila gimnazijske klopi, a mimo lepotice na Maistrovem trgu še vedno hodim s skromno ponižnostjo in tihim spoštovanjem.

Profesorica slovenščine na Prvi gimnaziji v Mariboru sem postala leta 1972 in ostala štiri desetletja.

Vsako leto v začetku septembra se spomnim na tisti davni september leta 1969, ko sem prvič prestopil prag Prve gimnazije v Mariboru.

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj, ko smo v 4. letniku skupaj s sošolci in sosošolci pripravljali program za 140. obletnico naše Prve.

Pisalo se je šolsko leto 1992/1993 in v mogočno stavbo Prve gimnazije smo po modrost in posebne radosti prihajali dijaki in dijakinje oddelka F. 

Na svoje dijakovanje sem zmeraj gledal kot na zlata leta osebnega in družbenega razvoja (leta 2004 smo postali del EU, vmesno obdobje debelih krav pa je leta 2008 zaokrožilo ustoličenje Darka Milaniča kot trenerja NK Maribor), zato me toliko bolj čudi spomin na trdovratno melanholijo, ki je bila takrat nesporna razredničarka mojega duševnega življenja.

Če sedaj pomislim na Prvo, so to lepi spomini, toda zdi se kakor drug svet.

Odprem letno knjigo Drzni in lepi 1999, berem besedilo svojega oddelka D, gledam fotografije ... Snov, inspiracija, spomini …

To poved sem v zadnjem desetletju izrekla vsakič, ko je pogovor nanesel na to, v katero obdobje bi se vrnila, če bi imela moč potovati v preteklost. 

Prva gimnazija, 4 leta. Kako sploh začeti in izbrati »zgodbo«, ki bi predstavila, kako je bilo.

PRVA – spomini nanjo so lepi, pisani in polni nostalgije po tistih brezskrbnih časih. 

»Naši učenci so kakor vodnjak, iz katerega zajemamo in v katerem vidimo svojo podobo.«

Leto 1991. V svetovni politiki turbulentno in prelomno. 

“V glavnem odmoru se dobimo pri fontani!”

Leta 2010 je Slovenijo obiskal Nobelov nagrajenec za mir, XIV. Dalajlama, in v sklopu tega prihoda je obiskal Prvo gimnazijo Maribor. 

Prva me je nedolgo nazaj izpustila iz svojega objema udobja in nepopisne pripadnosti, ki jo čuti vsak, ki je rasel med zidovi te veličastne zgradbe, za katero kot osnovnošolka nisem verjela, da je šola in ne kakšna strogo zavarovana kulturna znamenitost.

Gimnazijska leta so se mi vtisnila v spomin kot lepa, sproščena, polna dogodivščin in anekdot.

Stala sem sredi prazne avle.

To je bila moja prva lekcija v prvem mesecu v 1. D-oddelku na Prvi gimnaziji v Mariboru. 

Leta 1979 sem kot dijakinja vstopila v prvi letnik Prve gimnazije, v prepričanju in želji, da bom po končani gimnaziji nadaljevala študij farmacije.

Srednja družboslovna šola oziroma današnja Prva gimnazija Maribor, 1. september 1987. 

"Mlad perspektiven kader. Oddaja dijaškega profila."

Moja anekdota se prične ...

Čeprav sem maturiral daljnega leta 1963, se nekaterih stvari še vedno spomnim in zanimivo, da so to v glavnem neumnosti, ki smo jih počeli

Zaključek srednješolskega obdobja je pomembna prelomnica v življenju.

Če parafraziram rek iz pogovora med pesnikom Tonetom Pavčkom in glasbenikom Aldom Kumarjem, ki je pred mnogimi leti v televizijski oddaji sicer tekel o soodvisnosti med poezijo in vinom (naš veliki pesnik je prideloval tudi izjemno dobro malvazijo), bi lahko zapisal: »Za vse, kar znam, ima zasluge Prva gimnazija – pa za vse, česar ne znam, tudi!«

Malokdaj se dogodi tako uspešen in dolg ljubezenski odnos, kot ga imam s Prvo.

Prvogimnazijec je radoveden. 

Rodila se je leta 1918 v Slovenski Bistrici.

Ko pomislim na Prvo, je moja prva asociacija mogočna stavba v srcu Maribora, ki je doživela in preživela že toliko zgodovinsko prelomnih časov in ki se je na popolnoma edinstven način dotaknila življenj mnogih mladih ljudi. Tudi mojega.

Na Prvi gimnaziji sem pristal bolj kot ne naključno.

Oblečena sem bila v črno, dan je bil svetel in prelestno sončen, bila sem nenavadno vznemirjena: prvi september 1990, prvi šolski dan.

Leta 1979, ob koncu mojega študija slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem po naključju dobila čudovito priložnost – trimesečno poučevanje v treh oddelkih na Prvi. 

Pri stranskem vhodu s Krekove na levo ali desno?

Spoštovani gospod ravnatelj, pomočnici ravnatelja, profesorice, profesorji ter ostali zaposleni; vsi, brez katerih Prva ne bi bila Prva!

Najprej se bi rada iskreno zahvalila za izjemno čast, da sva bila z Matevžem izbrana za dijaka leta 2020, in za priložnost, da Vas lahko (danes) nagovoriva.

Kar nekaj časa sem razmišljal, o čem pisati v prispevku, pa ne zato, ker ne bi imel pisati o čem. Ravno nasprotno!

Moje povprečje ocen v vseh štirih letnikih gimnazije je nihalo med dobrim in prav dobrim.

Latinščino smo se učili manj kot eno šolsko leto.

Med glavnim odmorom je bilo na hodniku precej živahno. 

Leta 1947 so dijaki Prve gimnazije prvi v Mariboru pričeli igrati košarko.

Moj oče je bil professor na Prvi gimnaziji od leta 1922 do leta 1962.

Bilo je leta 1964, ko sem hodil v 1. letnik v 1. D-razred.

Preden sem se lotil tega pisanja, sem nekaj dni tuhtal in klical v spomine svoja najstniška leta na Prvi.

Naš razred – 8.b – je konec junija 1951 raztegnil valeto od osmih zjutraj do jutra naslednjega dne v Domu zveze borcev v Ribniškem Selu, ki je takrat štelo le nekaj hiš.

l. 1962 se nas je vpisalo na Prvo toliko dijakov, da smo imeli pouk v več paralelkah, dopoldne in popoldne.

Najpomembnejša sta pogled in razgled.

Tempura mutantur, nos et mutamur in illis – kako pogosto se človek moje generacije spomni na to latinsko skovanko.

Prvič sem se zares pričel zavedati, kaj mi je dala Prva, ko me ni bilo tam.

Moja zgodba je skromna, a je lepa in posebna, kakor je v mojem spominu ostal čas gimnazijskih let.

Vse se je začelo na Maistrovem trgu pred »našo fontano«.

Pisalo se je leto 1980 ...

Ob pogovorih ob prihajajoči 170-letnici Prve gimnazije Maribor, moje ljube “alma mater”, je moja mama (tudi gimnazijka in hči legendarnega profesorja Prve gimnazije, profesorja Viktorja Gruntarja)...

Res hitro minevajo leta: svoja oddaljena gimnazijska leta s sedanjega Trga generala Maistra mi takrat, ko jih povežem s svojo kasnejšo poklicno potjo, prikličejo v spomin anekdoto.

I. gimnazija je zares naša.

23. decembra 2005 se je po 64 letih končalo delovanje slovenskega programa BBC. 

Ta znamenita misel Platonovega učitelja Sokrata govori o vrednosti izobraževanja.

Že takrat, ko smo se mi, generacija »informbiroja«, odločali, kam po osnovni šoli, je bila I. gimnazija častitljiva starka.

Da, res sem hodil na Prvo.

Spomin na Prvo gimnazijo je spomin na našo generacijo, na profesorje, ravnatelja in šolo, mogočno stavbo z impozantnim stopniščem, na katerem se je štiriletno šolanje začelo in končalo.

Ko sem končala 4. razred nižje gimnazije v Rušah, kjer smo živeli po vrnitvi iz izgnanstva v Srbiji, sem se jeseni leta 1947 vpisala v 5. razred višje gimnazije v Mariboru. 

Ob misli, kaj me veže na Prvo gimnazijo, se mi v glavi zavrti 4 leta dolg film spominov na srednjo šolo.