PRVI KOŠARKARSKI KORAKI

   »Nekdanji košarkar, trener, košarkarski funkcionar, publicist, kronist razvoja košarke v Sloveniji in univerzitetni profesor se je rodil 29. februarja 1932. leta v Mariboru. Letos je star častitljivih 88 let. Če bi šaljivo uporabili koledar, bi lahko dejali, da jih šteje dobrih 22, saj se je staral le na prestopna leta. V resnici pa bi mu zlahka pripisali vsaj dve desetletji manj tudi zaradi vitalnosti in bistrosti uma, ki ga še vedno žene k poglobljenemu spremljanju košarkarskih dogodkov … » berem v zapisu športnega poročevalca Eduarda Brozoviča. Spomini me vodijo v čas moje mladosti. Na površje prihajajo vsebinsko razumljiva, življenjsko bogata doživljanja, predvsem pa tudi nepozabna šolska športna dogajanja, ki so v celoti vezana na moja gimnazijska leta in igranje košarke. V Mariboru smo namreč najprej pričeli igrati košarko ravno dijaki I.  gimnazije.

Bil je september leta 1947, ko smo čisto resno začeli igrati za nas novo športno igro. Igralci ljubljanske Svobode so odigrali propagandno srečanje. Tekma je bila na improviziranem igrišču ob Mladinski ulici (današnji Ljudski vrt). Ljubljančani so nas navdušili. Že septembra istega leta smo se lahko gimnazijci včlanili v takratno športno organizacijo FD Polet ter začeli igrati košarko. Dobro se spomnim teh naših oz. mojih prvih korakov in zagnanega trenerja, nogometaša Franca Plaznika. Res so bili začetki skromni, res smo imeli le improvizirano igrišče in lesene koše, ko smo se seznanjali s prvimi koraki nove športne igre, a navdušenje in naša zagnanost nista poznala nobenih ovir. 

15. septembra 1948 smo dijaki I. gimnazije odigrali prvo košarkarsko tekmo v telovadnici šole z ekipo Nafte iz Lendave. V prijateljski tekmi smo Nafto premagali, v novinarskem poročilu pa se kot najboljše omenja Freliha, Požarja, Pavloviča in Boezia. V septembru je v Mariboru gostovala tudi ljubljanska košarkarska ekipa Enotnost. Srečanje si je ogledalo 300 gledalcev, zmagali so igralci Enotnosti s 40 : 26. Trenerja Plaznika je v tem letu zamenjal Boško Marinič, ki je na gimnaziji organiziral redne treninge. Tako smo igralci lahko vadili tudi v sklopu izvenšolskih dejavnosti. Tu so se začeli tudi moji prvi košarkarski koraki, ki so prerasli v zasvojenost s tem športom vse do današnjih dni! 

Že v času šolanja do »male mature« na takratni realki sem dijaška leta preživljal z Borisom Kristančičem in tu se je pričela najina skupna pot s sopotnico košarko. Leta 1950 sem na I. gimnaziji maturiral. Takrat sem že bil igralec pri mariborskem Poletu (poznejšem Braniku).

Ko sem se odločil za visokošolski študij, najprej za študij arhitekture, kasneje pa za študij na VŠTK (predhodnica današnje Fakultete za šport), me je pot, tako kot takrat mnoge Štajerce, pripeljala v Ljubljano. V teh letih sva skupno športno pot z Borisom Kristančičem nadaljevala pri AŠK Olimpija in osvajala koše na legendarnem igrišču pred tivolskimi kostanji. Postopno sem prevzel vlogo trenerja mladinske ekipe, s katero smo osvojili naslov državnega prvaka v takratni državi. Košarki se nikoli nisem odrekel, odločil pa sem se tudi za akademsko pot.

»Raziskovalni interes za reševanje problemov v košarki je Pavlovič pokazal kot igralec, študent, asistent, profesor in raziskovalec teorije in metodike treniranja. Zanimalo ga je taktično mišljenje igralca. Leta 1973 je magistriral in leta 1977 doktoriral (Struktura taktičnega mišljenja košarkarjev) v Zagrebu. Tako je Mik Pavlovič postal prvi doktor družbenih ved s področja kineziologije v košarki pri nas …« zapiše Eduard Brozovič in me tako spomni na moja dolgoletna raziskovanja.

 Košarkarsko igro moramo vedno razumeti kot način sodelovanja, ne pa kot način konflikta. Igra omogoča ustvarjalnost posameznika in mu daje velike možnosti izražanja. Omogoča pa tudi skupinsko reševanje igralnega problema. V svojih predavanjih pri nas in na mednarodnih kongresih poudarjam, da se mora košarka igrati hitro in agresivno, a ohranjati sestavine igre, tekmovanja in zabave, da igralci lahko v njej uživajo. 

Na I. gimnaziji sem spoznal košarko in moje življenje je še danes košarka, življenjsko vodilo pa: »Košarko v sebi in ne sebe v košarki!«