PRVI GIMNAZIJI MARIBOR (AKROSTIH V PROZI)

Prvi veliki pok. Skok v neznano in slutnja nečesa velikega, morda strahotnega, kar bo najverjetneje spremenilo vse, kar je bilo dotlej znanega in domačega. Novi, prežemajoči pogledi, oblike, odnosi. Skoraj kot ljubezen, čeprav manj skrito, manj nežno, bolj trdno in malodane grobo. Predvsem pa vprašanja: kaj, kam, kako in zakaj? Na večino izmed njih ni odgovora niti več kot dve desetletji pozneje. A takrat vseeno spremljano s tistim nepozabnim, nepovrnljivim prvinskim zanimanjem. Tolike globine ni poslej nikoli več, morda poblisne enkrat skozi valove širne Donave sredi neskončne madžarske puste ali pa se zasveti še drugič, tam nekje med vrvenjem angleških velemest.

Radovednost: plašni, begajoči pogledi, ki jih polagoma sprejmejo nasmehi in žar zaupanja. Vznikajoča prijateljstva, za katera imajo mlade in vznesene duše občutek, da ne bodo minila nikoli, podobno kakor se tedaj zdi večna tudi mladost, ki s svojo veličastno simfonijo klepetanja, vreščanja in prerivanja odmeva po dolgih hodnikih z vrstami resnobnih vrat. Vrat, pred katerimi se dihanje nezavedno umiri, saj so hkrati tudi duri, ki lahko odprejo ali zaprejo pot do znanja ... A tedaj je malokomu jasno, da je to VELIKA odločitev, ki jo mora sprejeti vsak zase.

Včasih, ko se oziram po doslej prehojenih poteh in stranpoteh življenja, se mi zazdi, da so bila tista štiri leta najlepše obdobje življenja. Toda kmalu se s strogo nežnostjo presoje zavem, da gre le za namenoma usmerjeno občutenje, za izkrivljen pogled, za katerega si nekje v globini čustvovanja zgolj želim, da bi bil resničen. Česa vsega tedaj nisem vedel? Česa mi iz dobrohotnosti niso povedali? S čim naj bi mi bilo prizaneseno, ker v tistem času tega (najbrž) ne bi razumel? Ob kljuvajočih vprašanjih se mi nehote poraja rahla grenkoba, senčica zamere ... Hkrati pa se zavem, da preprosto ni moglo biti drugače. Čisto naraven proces zorenja duše, ki mora najtežje preizkušnje prenesti sama.

Ideali, ideje ter (naj mi potencialni bralci tega ne zamerijo) nekakšna mila oblika idiotizma. Vse se mi zdi usmerjeno, vse urejeno, vse ima svoj cilj in predvideno obliko uresničitve. Blagor vsem tistim, ki jim na tej poti ne spodrsne oz. je niso nikoli zgrešili. Tistim, ki smo kakor mladi Ikarji nekoč leteli preblizu sonca popolne predaje, so se naposled seveda vnela krila, in preostala nam je zgolj igra z neizmerno praznoto pojmov, ki nas je nazadnje primorala, da smo z vso silo treščili v nekakšno blato tekmovalnega materializma ter njegovih oglaševalskih podob. Ostali smo praznih rok. HAHA, IDEJ IN POJMOV SE PAČ NE DA PRIJETI ...

Grizenje ne pomaga, kar tudi že vemo. Pomagajo pa izkušnje in nekam prežvečeno spoznanje, da je v vsakem slabem nekaj dobrega, da je treba iz vsakega dobrega potegniti najboljše. Seveda slaba tolažba, vendarle pa slamica, ki se je marsikdo izmed nas oprime v moreči monotoniji minevajočih dni, še posebno v sedanjem času, ko se menda marsikdo sprašuje, ali se meša svetu ali pa je nor on sam ...

Iskrivost, igrivost, humor. Če je človek sposoben ohraniti zgolj majhen žarek opisane svetlobe iz gimnazijskih klopi, mu bo šlo v kasnejših letih nekoliko lažje. Obrnem svet na glavo, se iz igralca prelevim v gledalca, spremenim zorni kot. In v kolikor zmorem ob rahli preobrazbi v norca izvabiti zgolj kisel nasmeh, je tudi to že nekaj, kaj šele, če mi ob pogledu na stvarnost uspe gromko smejanje!

Misel na vse tiste, ki so me nekdaj spremljali. Iskrena misel, da so dali od sebe vse, kar so tedaj zmogli, ki jo obenem spremlja upanje, da sem tudi sam sprejel vse, kar sem takrat zmogel. Vsekakor misel, pospremljena z veliko mero hvaležnosti in topline do vseh, ki so me oblikovali, me izobrazili, mi omogočili, da so postale kasnejše poti v svet precej lažje, da sem zmogel s kar največjo mero vpijati vrvež velemestnih avenij in se odpirati njihovim jezikom in se predvsem UČITI ŠE NAPREJ.

Ne, ne odobravam sentimentalnosti, vsaj prekomerne ne. Sentimentalnost je zmeraj pristranska, pristranskost pa velikokrat vodi v zgrešeno razumevanje ali celo do zamere. Zato si zdaj svoja gimnazijska leta kljub vsemu raje predstavljam kot blestečo mavrico skladnih in neskladnih energij, kipenje atomov, njihovega spajanja in razdvajanja, igro svetlobe in senc, kakor življenje samo ... 

Ampak spomini vseeno ostajajo, neprizanesljivo mi sledijo do klopi pred gimnazijo, do njene fontane, do ponosne zgradbe, stare sto sedemdeset let. Takrat si kljub vsemu ne morem pomagati, saj me še zmeraj, po vseh teh letih, ujame prepad med idealom in stvarnostjo: kaj vse sem sanjal, želel in bil ... Prav zares je neverjetno, s kolikšno naglico je vse zdrvelo mimo. In drvi vse hitreje.

Zavem se, da se staram. Dnevi so vse krajši, ne glede na letni čas, neusmiljeno prihajata pozno poletje in jesen, z njima pa mojih štiriinštirideset let. Zavidam ponosni zgradbi, ki je videti, kakor da ji čas pošteno prizanaša. A ne glede na to jo imam še vedno zelo, zelo rad, njo in vse ljudi v njej. Vsakič ko iz kakšnega razloga vstopim skozi njena vrata, me objame občutek nečesa skrivnostnega, velikega in neizrekljivega: OBČUTEK PRIPADNOSTI. Še zmeraj je moja, jaz sem nekje globoko še zmeraj njen. 

Iskrenost, torej to, kar mi največ pomeni. Edini temelj, na katerem je mogoče zgraditi kaj resnično trdnega. Vez, za katero je mogoče upati, da se ne bo tako hitro pretrgala; in res, še zmeraj se najde kdo, ki me sredi mesta pocuka za rokav in s sijočim obrazom vzklikne: »Joj, kako sem vesel/-a, da te vidim!« - Tako ponovno spoznam, da življenje niso dnevi, meseci in leta, temveč svetli trenutki, za katere sploh živimo, in so edino, česar se je vredno spominjati.

Jaz sam. Resnično sam, slehernik sredi množice, ki nikogar ne zanima, ki nikogar ne zanimam. Tedaj padeva v tišino med besedami, jaz in ljuba Prva. Besede so preprosto odveč. Stara prijatelja, ki se poznava že dolgo vrsto let, med katerima je premolk kakor darilo, neke vrste potrditev, da sva še vedno tukaj, da vztrajava, da se ne bova vdala, da ne bova poslušala brbljanja in hitenja tega nestanovitnega, muhastega sveta, ki enkrat blebeta tako, drugič drugače.

In za konec: HVALA VAM. Hvala vsem, ki ste z menoj zvesto stopali skozi čudovita gimnazijska leta, se veselili mojih vzponov, sočustvovali ob mojih padcih, znali molčati ob mojih tišinah. HVALA, kajti kar ste mi dali, je neprecenljivo. Je gradnik, brez katerega bi bilo moje današnje življenje veliko bolj votlo in plehko. HVALA.