PRVA TI DA, KAR TI NIHČE NE MORE VZETI

Ob 170-letnici Prve naj najprej izrečem iskrene čestitke celotnemu vodstvu in vsem zaposlenim na Prvi, ki že 170 let ustvarjate zgodovino! 

Profesorica Kreitner je bila moja razredničarka in moja prva ura na Prvi je izgledala nekako takole. Profesorica nas je v kemijski učilnici posedla po abecednem redu. Na moji levi je sedela Nikolina, na moji desni pa so bile stopnice do zelene table, na katero smo takrat še pisali s kredo in jo brisali z gobo. 

Že prvi dan sem bila poklicana pred tablo, da bi zapisala simbole petih elementov periodnega sistema. Razredničarka je izbrala tiste simbole, za katere nisem slišala nikoli prej, tako da sem se tistega 1. septembra zelo dobro zavedala, da bo na Prvi potrebno zavihati rokave in biti zmeraj v pripravljenosti (po domače ‘v nizkem štartu’). 

Dejstvo je, da se v življenju velikokrat zgodi nekaj, česar ne pričakuješ, a se moraš vendarle odzvati. Več takšnih dogodkov pri urah kemije imaš za sabo, bolj spreten in hiter si pri iskanju rešitev na kateremkoli področju. 

Profesor Hajdinjak je celo prvo konferenco predaval snov dveh strani v učbeniku. To se mi je takrat zdelo neverjetno. (No, v bistvu se mi zdi neverjetno še danes.) Vedno je imel še kaj dodati in če nisi imel dobrih zapiskov ali odličnega spomina, je bilo po tebi. Seveda je za test prišlo v poštev VSE. Moja zmožnost pripravljanja dobrih zapiskov je zagotovo tako dobro razvita zahvaljujoč profesorju Hajdinjaku. Poleg tega pa smo z mojima najboljšima prijateljicama, takrat sošolkama Matejo in Ano, to tehniko še nadgradile; med urami smo si poleg zapiskov pisale sporočila na listkih in nekatera so še danes shranjena v moji sobi v Sloveniji. 

Profesorica Babič - Smuk nas je naučila, da se pomnjenje snovi na pamet včasih lahko zelo dobro obrestuje. Učenje na pamet je bil naš način za uspešno opravljeno maturo pri slovenščini; 4. c je štiriletno snov iz književnosti na maturi zdrdral na pamet. Vsekakor to ni ena izmed najboljših oblik učenja, je pa zagotovo pomoč pri pridobivajnu spretnosti, kot so konstantnost, vztrajnost in doslednost pri delu. 

Profesorica Škobalj je pri španščini zmeraj našla kakšno poučno zgodbo iz svojih potovanj po svetu. “Veste, ljubčki moji,” je zmeraj začela. Zanjo je bilo najpomembnejše, da razumemo življenje. Nikoli ne bom pozabila njenih zgodb o Indiji in kako je, tako rekoč brez denarja, potovala po Italiji. V meni je prebudila željo po poznavanju novih kultur, željo po učenju in željo po iskanju svoje poti. Ona je eden redkih primerov profesoric, ki je učila z dušo. Dokazala je, da se avtoriteta pridobi z ljubeznijo do dela, odgovornostjo in s pravičnostjo. Je ena izmed tistih ljudi, ki so zaslužni za pomembne odločitve na moji karierni poti. Na Kanarskih otokih (Španija) imam danes svojo jezikovno šolo NikaTeacher in prav to leto praznujemo štiri leta delovanja. Profesorica Škobalj mi je prav tako namenila poglavje o odgovornosti v svoji knjigi Čuječnost in vzgoja, kar je zame neverjetna čast. 

Štiri leta na Prvi so bila polna izkušenj, novih spoznanj in osebnih dosežkov. Med drugim sem v času srednje šole z odbojkarsko ekipo NKBM Branik bila zelo uspešna v odbojki. In naš maturantski izlet na Rodos! Učenje preko stacionarnega telefona. Malica v kantini pri Vladotu …

Res je, kar pravijo, Prve ne pozabiš nikoli. Prav tako pa sem zelo hvaležna, da me je v štirih letih na konkretnih primerih naučila, kaj pomeni ‘Per aspera ad astra’. 

Hvala, Prva!