Prva gimnazija – šola za življenje

Matematiko sem začel poučevati davnega leta 1972 na Prvi gimnaziji. Šoli s častitljivo stavbo že več kot 170 let dajejo življenje njeni dijaki in profesorji. Zadnji imajo privilegij, da sooblikujejo dijakova spoznanja in s tem širijo polje njegove zavesti. Naloga je lepa, a tudi zahtevna. Nikoli v življenju nisem obžaloval, da sem študiral matematiko, saj sem s tem pridobil poseben način razmišljanja, od potrebne organiziranosti in ciljnosti, da se študij sploh konča, do tega, da zares spoznaš matematiko kot eno najpopolnejših svetovnih religij, ki jo s pridom uporabljajo na vseh koncih zemeljske oble in vanjo tudi verjamejo.

Smo generacija, ki je izpostavljena eksploziji znanja, zato je še kako pomembno, kako se na globalne spremembe odzivajo učitelji. Naučeno hitro zastari, saj z 20 ali 30 let starimi spoznanji človek ne more uspešno obvladovati sodobnih procesov. Gimnazija, ki je pripravljalnica za uspešno nadaljevanje študija na univerzi, mora zato dati širše osnovno znanje, poglobljeno in ozko usmerjeno pa se začne pozneje. Vsi, ki želijo mlademu človeku pokazati pravo pot, ga morajo predvsem usposobiti, da se pozneje znajde v življenju.

Večna dilema je, ali naj gimnazija vzgaja ali izobražuje. Sami dijaki, s katerimi sem se družil ob okroglih obletnicah mature, so potrdili, kar je napisano v didaktičnih priročnikih, da so za učitelja pomembni dobro strokovno delo, poštenje, pravičnost, in da je njegov zgled najboljša vzgoja. Če učitelj s svojim življenjem zares sledi splošno sprejetim idealom in s svojimi dijaki dela in živi na šoli, potem je preplet vzgoje in stroke tako močan, da je pogosto nemogoče ločiti, ali neko dejanje sodi k vzgoji ali k izobraževanju in je ta delitev popolnoma umetna.

V boju za obstanek je s tržno ekonomijo prišla tudi tekmovalnost. Ta je povzročila prepad med pozitivnimi vrednotami individualnega in uničujočim egoizmom. Danes je za veliko večino ljudi več vreden tisti, ki je dosegel kak uspeh, pa čeprav na škodo drugih, kot nekdo, ki res živi tako, da je vzor in bi se po njem lahko ravnali. Problem in izziv je, kako tekmovalnost usmeriti v pozitiven razvoj dijaka. Sam sem v svojem učiteljskem delu tekmovalnost skušal spodbujati in usmerjati predvsem tako, da ni bila škodljiva za druge. Pogosto to pomeni, da mora biti tekmovanje z drugimi tudi tekmovanje s samim sabo. Na primer, uporabljal sem model, da kdor je pisal šolsko nalogo odlično brez napake, je dobil oceno odlično s pohvalo. To je pomenilo, da sem mu poleg odlične ocene za šolsko nalogo vpisal v redovalnico tudi ustno oceno odlično, in tak učenec za tisto redovalno obdobje ni bil več obvezan prihajati na ure pouka matematike. Zakonodaja takrat tako enostavnega odpuščanja dijakov od pouka ni dovoljevala. Sam sem si preprosto vzel tolikšno učiteljsko avtonomijo, da sem naredil, kar sem smatral za pravilno. Povem vam, da so bili primeri dijakov, ki so na tak način dobili odlične ocene v dveh obdobjih in sem jim odlično oceno zaključil že dva ali tri mesece pred koncem šole. Rekel sem jim, da jim ni treba več hoditi k pouku matematike, in ti so vseeno hodili redno, se učili z največjim veseljem ter pomagali sošolcem, ki so imeli težave pri matematiki. Večina od njih je dobila tako voljo, da se je njihovo delo končalo z uspešnim študijem matematike. Mladi si želijo tekmovalnosti, a postaviti jo moramo na take temelje, da dijaku samemu največ prinese, hkrati pa tudi drugim z vzgledom daje vzor in jih potegne za seboj. Temeljna je seveda avtonomija učitelja. Učitelja ne sme biti strah, mora si zaupati, mora imeti ali si vzeti dovolj svobode. Pogosto sem dijake odpeljal v hribe, tudi na zahtevnejše poti, in povem vam, da je bilo tisto zaupanje in tudi večerni pogovori na skupnih ležiščih z učenci nekaj takega, kar se je meni in, kot mi danes povedo moji takratni dijaki, tudi njim neizbrisno zapisalo v spomin. Ko razrednik in dijaki spijo na skupnih ležiščih v planinski koči – no ja, saj nismo zaspali do dveh, treh zjutraj – ampak o vsem smo se na dolgih pohodih neprimerno lažje pogovarjali in o dijakih sem izvedel marsikaj, česar v šoli nikoli ne bi. Spoznal sem in bolje razumel mnogo njihovih problemov in naše delo v šoli je bilo zato kvalitetnejše. Tudi roditeljski sestanki so bili nekaj posebnega, posebej mi je ostal v spominu tisti, ko smo imeli sestanek v planinski koči na Žavcarjevem vrhu, kamor sem v nahrbtniku prinesel tudi dnevnik z redovalnico.

Brez avtoritete ni mogoče učiti, saj izhaja iz medsebojnega odnosa. Ali se vzpostavi na osnovi spoštljivosti ali na osnovi strahu, je tudi odvisno od medsebojne komunikacije. Sam sem dijake dosledno vikal, v razredu, kjer sem bil tudi razrednik, pa smo se eksperimentalno tikali. To nam je ostalo še do današnjega dne. Vedel sem, da je avtoriteta pridobljena na podlagi strahu najslabša, saj duši ustvarjalnost in vzbuja nelagodje. Prava avtoriteta temelji na preprostih rečeh, na pravičnosti, doslednosti, natančnosti, strokovnosti. Zdi se mi, in z veseljem ponavljam mnenja svojih dijakov, da mi je, ko sem bil profesor, to nekako uspelo. Bil sem pravičen do vseh, vsako uro sem točno hodil v razred, dosledno smo obdelali vso snov, pošteno sem jih ocenjeval. Pri takem delu pride avtoriteta sama po sebi. Izjemno pomembno je tudi, da zna profesor snov dobro podajati in pri matematiki še posebej, da je dobro obrazložena, da dijaki snov res razumejo. S slabim delom profesorja pri učenju v srednji šoli se dijakom pogosto zgodi, da izgubijo vse možnosti za kakovosten osebni razvoj, lahko se celo zatre njihov interes in radovednost.

Češnjo na pedagoški torti so mi poklonili dijaki, ki so uspevali na republiških tekmovanjih iz matematike, in zelo uspešni diplomanti naše gimnazije, ki se jim moram tudi zahvaliti, da zaradi njihovega izvrstnega dela v zdravstvu še živim.

Po delu na gimnaziji sem nekaj let predaval matematiko na Univerzi v Mariboru. Zaradi silnih sprememb v šolstvu z uvedbo usmerjenega izobraževanja in zaradi statusnih sprememb šol, ki so postale delovne organizacije, me je več profesorjev z gimnazije, sedaj Srednje družboslovne šole, prosilo, da prevzamem mesto ravnatelja na šoli. Vedeli so, da izrazito nasprotujem ukinitvi gimnazije, in pričakovali so, da jo bom pripeljal nazaj. Bali so se, da bodo v splošni zmešnjavi in napredujoči inflaciji izgubili službe. Nalogo sem prevzel in imel mnogo neprespanih noči, ko sem kot pedagoški vodja krmaril med programi, ki so na šoli izobraževali družboslovce, upravne tehnike, administratorje in čevljarje. Bil sem tudi podpredsednik Strokovnega sveta Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje, ki sem ga nekaj časa vodil zaradi bolezni predsednika. Prav ta strokovni svet je 26. 1. 1990 sprejel sklep, da se v šolskem letu 1990/91 uvede v srednjih šolah enovit vzgojno-izobraževalni program gimnazije. Na podlagi tega smo na stavbo ponovno pritrdili tablo z napisom Prva gimnazija Maribor.

Materialni pogoji za izvedbo pouka so bili katastrofalni. Ob kroničnem pomanjkanju prostorov obstoječi tudi niso zagotavljali varnega pouka. Stavbo šole si je gimnazija delila z Osnovno šolo Gustava Šiliha, ki se je na srečo s koncem šolskega leta 1985/86 izselila iz stavbe v novo zgrajeno šolo. Pustili so nam del opreme, za nakup dodatnih stolov in klopi pa smo najeli kredit pri Študentskih domovih Maribor. Vsa prizadevanja za pomoč ob prevzemu stavbe so bila zaman tako v Mariboru kot v Ljubljani. Da bi omogočili pouk, smo nujna zidarska dela opravili profesorji kar sami. Stavba je bila v obupnem stanju, saj je puščala streha, kanalizacija je bila speljana v pet greznic, električne napeljave niso bile varne, pa tudi sanitarije niso ustrezale higienskim standardom. V tem času sem vodil Aktiv ravnateljev srednjih šol Maribora, kjer smo ugotovili, da je porazna slika vzdrževanja stavb v vsem mestu. Analizirali smo stanje in pripravili strategijo, da je ustanovitelj dolžan stanje sanirati. Uspeli smo in šola je z vložkom ustanovitelja v znesku 1.120.000 DEM (dandanes bi rekli ca. 660.000 EUR) stavbo sanirala v celoti. Te izkušnje so mi kasneje v življenju pomagale, ko sem kot poslanec Državnega zbora Republike Slovenije lažje snoval zakon za izboljšanje materialnih pogojev v šolstvu.

Šola je bila delovna organizacija, njeno poslovanje pa je slonelo na delavskem samoupravljanju. Inflacija je bila tako silovita, da sem moral denar posojati podjetjem, da sem zagotovil plače. Ob tem pa se je pojavila težava, ko sem na srečo ugotovil, da denar nezakonito odteka iz šole, sicer bi bil kot odgovorna oseba v kazenskem postopku. Vsa nečednost se je sklenila s približno mesec dni dolgim postopkom na sodišču.

V času mojega mandata je šola cvetela tudi v zunajšolskih dejavnostih. Razstavljavcem v Avli se je pridružila gledališka skupina na odru šole, ki ga je pomagalo opremiti mariborsko gledališče. Zbrali smo spisek padlih dijakov med drugo svetovno vojno in postavili spominsko ploščo zanje. Nadarjeni dijak pa je poslikal avlo šole in učilnico.

Izstopali smo s svojimi uspehi, zato je prišel nekega dne predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Maribor in me popeljal na polje politike. Vse izkušnje, pridobljene na pedagoškem in vodstvenem polju, so mi omogočale uspešno delo v politiki, kjer sem na globalni ravni z veseljem počel to, kar sem začel na Prvi gimnaziji.

Ko grem sedaj mimo naše Prve gimnazije, me vedno grejejo spomini na dijake, starše in sodelavce, ki so s svojimi dejanji klesali izkušnje na moji življenjski poti. Mnogo so me naučili in hvaležen sem jim za to.

Non scholae sed vitae discimus. (Seneka) *

*

 »Ne za šolo, za življenje se učimo.«

Razlaga za negimnazijce: Seneka je sicer v svojem pismu kritike rimskih filozofskih šol tedanjega časa (ca. 62 pred našim štetjem) »dijaku« Luciliusu sicer napisal prav obratno »Non vitae sed scholae discimus«.

V uvodu v ta stavek pa meni: »Otroške igrice se gremo. Na nepotrebnih problemih otopi ostrina in kakovost misli; razglabljanja take vrste nam ne pomagajo prav živeti, ampak le učeno govoriti. Življenjska modrost je bolj na dlani kot šolska, povejmo odkrito: bolje bi bilo, če bi lahko iz šolske izobrazbe učenjakov izluščili zdravo človeško pamet. Vendar tako, kot vse naše preostale dobrine, zapravljamo za nepotrebno razkošje tudi našo najpomembnejšo dobrino – filozofijo – za nepomembna vprašanja. Saj tako, kot nas prežema neizmerna sla po vsem drugem, nas tudi po učenosti: Ne za življenje, za šolo se učimo.« (prevod iz nemške Wikipedije)