POPRAVNI IZPIT V ČASU DESETDNEVNE VOJNE

Leto 1991. V svetovni politiki turbulentno in prelomno. Za nas, ki smo bili rojeni in vzgojeni v socializmu, pridni in poslušni pionirčki, pa odlično leto, da pokažemo, iz kakšnega testa smo. Da kot najstniki pokažemo svojo voljo. Pa četudi še nismo bili čisto prepričani, kaj sploh želimo. Odlično leto za to, da naš glasbeni okus postane čisto drugačen, temen in uporniški. Metallica je z albumom »Black« prišla na 1. mesto glasbenih lestvic. Tudi Skid Row so zveneli metalsko in umrl nam je Freddy Mercury. Na TV-ju se je še vedno predvajala serija Murphy Brown. Vsi smo po malem želeli biti drzni novinarji.

Prva gimnazija je bila naš drugi dom v letih 1988–1992. Seveda ne smemo zanemariti dejstva, da smo se vpisali na Srednjo družboslovno šolo, nekje vmes nehali biti poskusni zajčki usmerjenega izobraževanja in končali Prvo gimnazijo. In prav leto 1991 je bilo v smislu izražanja volje, dogodivščin in občutka pomembnosti najbolj posebno. Val revolucij v državah vzhodnega bloka se je nezadržno širil, Berlinski zid je padel, Slovenci smo se izrekli za samostojnost ter jo junija 1991, ko smo zaključevali letnik, tudi branili. Ja, res turbulentno leto, ki pa se ga spominjam z nasmehom, bilo je čudovito, napeto in polno pričakovanj. Odmori, polni smeha, sedenje na okenskih policah, prepisovanje domačih nalog. Čakanje na sendvič s slanino v kantini. »Štrajk« proti maturi in še in še. Vsak spomin je povezan z obrazi sošolcev. Če smo že pri kantini, se spomnim sošolca, ki mi je velikokrat z „enim pajsom“ pojedel pol sendviča in še danes v drugi vlogi hodi po hodnikih mogočne zgradbe. Upam, da si sendviče kupuje sam. 

Ne morem verjeti, kako lahkotno in s kako malo strahu smo doživljali desetdnevno vojno. Absolutno smo bili prepričani, da se bo na koncu vse dobro končalo. In se je. Vsi smo ostali živi, vsi smo naredili tretji letnik in celo na maturantski izlet v Španijo smo šli. Seveda so nekateri sošolci imeli popravne. Tako tudi moja dobra prijateljica Mihela. Takrat sva bili še iz Ruš. Dan pred popravnim, se mi zdi, da je bila francoščina, so ceste iz Ruš do Maribora zaprli s tanki. Pot do Maribora je bila sicer dovoljena samo za nujne zadeve, avtobus je nekajkrat na dan vseeno peljal v Maribor in tudi nekateri starši so se še peljali na delo. Torej smo tudi prijateljico spravili do Maribora. Kako bi jo spravili do tja, pa smo, druščina prijateljev, tuhtali celo noč. Kar veliko noči smo v času desetdnevne vojne pretuhtali v parku blizu železniške proge, kjer so stali tanki. Veliko malinovca (beri Merlota) smo spili tisto noč. Na koncu smo francosko govoril že vsi. Malo smo seveda računali na to, da bodo popravni odpadli in bodo v letnik napredovali vsi, a se žal to ni zgodilo. Vsaj ne še tisti dan. Kasneje so nekaj izpitov res morali odpovedati, na srečo sošolcev, ki so se že sprijaznili, da letnika ne bodo naredili. A Mihela ga je imela. Mihela ga je naredila. S prijazno pomočjo pogumnega avtobusnega šoferja sva prišli do Maribora. Najprej do bifeja v kinu Partizan, kjer sva spili dve kavi, pri Jurčiču je dvakrat vdihnila in se odločila, da ne more, a sva vseeno nadaljevali do stopnic in od tam je šla sama naprej. In tako preko nekaj majnših preprek še do 4. letnika.

Takrat smo se vsi družno upirali maturi, poslušali Jelka, ki nas je preko ekranov tolažil, da bo vojne kmalu konec. Če sem malo nostalgična, lahko rečem, da je takrat še Jelko bil boljš kot danes. Res je, da je rosa z nas že padla, da se zdimo grozno stari, če smo med vojno opravljali popravne izpite. A vseeno se mi zdi, da svet še vedno stoji na naših ramenih. In tako se verjetno zdi generacijam pred nami in tako se zdi tistim, ki so ravnokar nastopili svoje službe ali pa jih žal vztrajno še iščejo. Skratka … ni enih brez drugih in to v vseh ozirih človeškega gostovanja na tem planetu. Tega bi se morali zavedati vsak dan.