»Pa vaš Rus … a še kaj piše?«

Malokdaj se dogodi tako uspešen in dolg ljubezenski odnos, kot ga imam s Prvo. V dijaških letih sem preživela na Prvi štiri leta, sedaj pa sem že skoraj 20 let na šoli profesorica španščine. In kot se za vsako pravo ljubezensko zgodbo spodobi, je tudi moja s Prvo doživela veliko veselih, komičnih, pa tudi burnih trenutkov. Spominov je veliko; če spregovorim o enem, bom naredila krivico drugemu. A vseeno, nekaj je potrebno izbrati. Pa naj bo to dogodek, ki me še danes od srca nasmeji, in je bil povezan s profesorjem slovenščine Leonom Štavbarjem. 

Vsak, ki je prišel na Prvo v času moje generacije, je poznal njegov znameniti stavek – ki ga, mimogrede, nisem nikoli slišala, da bi ga sam povedal, a se je zgodba kar prenašala od ust do ust. Takole naj bi rekel: »Pri slovenščini pri mojih urah lahko dobi oceno pet le Bog, štirko dobijo najboljši dijaki, ostali smrtniki pa od tri navzdol.« 

Če ne prej ali kasneje, vsaj takrat sem izvedela, kako je med Bogovi. Slovenščino sem imela namreč pet, in ker sem imela ogromno strasti za branje, pa tudi veliko znanja, sem si pri pouku dovolila marsikatero pripombo, ki je velikokrat zmotila tok pouka in mir v razredu. 

A nekega dne se je dogodilo, da sem profesorja Štavbarja nujno potrebovala. Bilo mi je strašansko žal za vse pretekle vragolije med poukom, ker sedaj je bila stvar skrajno resna in brez njegove pomoči – tako sem mislila – me bo kar konec. Med poletnimi počitnicami sem namreč spoznala mladega fanta iz Rusije. To so bili časi, ko je bila Sovjetska zveza, sedanja Rusija, še vedno zaprta država, in je bilo Rusov v tujini le za vzorec. In prav jaz sem med vsemi tistimi redkimi, ki so hodili po naših krajih, naletela na enega od njih. V tistih časih sem bila velik rusofil in v trenutku, ko sem pogledala mladega fanta z lasmi barve pšenice in modrimi očmi, sem videla Jesenina; ko je spregovoril, sem slišala Majakovskega, ko se je zasmejal, je bil to Blok … Pred očmi mi je zaplesal Črni šal od Puškina, pa strast Simonova, norost Idiota od Dostojevskega. Skratka, ni bilo treba veliko … Zaljubila sem se. A težava je bila v tem, da je ta mladenič znal le rusko, jaz pa le dve ali tri povedi v njegovem jeziku. Zadeva je sicer zelo preprosta, ko si skupaj z nekom, saj besede niso pomembne; vsaj ne na začetku in v tistem življenjskem obdobju. A težava je nastala, ko je odpotoval in je bilo potrebno komunicirati s pismi. 

V tem ključnem trenutku sem se spomnila profesorja Štavbarja. Bil je edini, ki sem ga poznala, ki je znal rusko. Napisala sem torej pismo v slovenščini in si zamislila, da bi ga profesor prevedel. Tri dni sem mencala in se spraševala, kako naj ga vendar prosim za prevod. Vsa drznost, ki je bila sicer zame tako značilna, je izpuhtela neznano kam. Kar zardevala sem ob misli, da bi profesor prevajal moja ljubezenska pisma. Po drugi strani, če tega ne storim, bo moj Jesenin v Rusiji za vedno izgubljen. Tako sem si vendarle upala ... Nekega dne sem ga tiho, plašno, zame povsem neznačilno ustavila na hodniku: »Profesor Štavbar, imam prošnjo … »

Profesor je hitel po hodniku, par listov, ki so mu padli iz rok, je hitelo za njim. Kot običajno. Pramen las mu je po cankarjevsko padal na čelo in se ni dal ukrotiti; brki, ki so ga delali še bolj podobnega našemu pisatelju, pa so bili dobra kamuflaža, da so po moško prikrili nasmeh. No, to je bil vsakdanji prizor na našega profesorja. 

»Ja, kaj pa je?« me je vprašal in poklical po tedanjem (dekliškem) priimku. 

»No, mislim … ena zadeva … nekaj bi vas prosila.«

Še nekaj listov je odfrčalo za njim, pa sem se pognala za njimi po hodniku in mu jih položila na redovalnico. Mislim, da je takrat ugotovil, da imam nekaj za bregom. Ustavil je svoj dir po hodniku in me še enkrat vprašal, kaj želim. 

Nekako sem izjecljala, da bi potrebovala prevod v ruščino, in hitro, ne da bi me kaj vprašal, pojasnjevala, da pišem znancu. No, ne znancu, prijatelju. No, lahko bi tudi rekli … dobremu prijatelju. Profesor Štavbar se je začel gromko smejati, tako kot ga še nisem videla ali slišala. Meni pa je bilo, da bi se kar vdrla v zemljo od sramu.

»No, dajte že, dajte to pismo,« je rekel nestrpno. Hitro sem mu potisnila pismo v roko, da si ne bi premislil. Minil je teden, pa dva. Nato pa mi je profesor med neko uro dejal, naj počakam, ko se pouk zaključi. Res, po uri mi je izročil prevedeno pismo in se pri tem veselo muzal. Vprašal me je, če bo treba še več podobnih pisem prevajati, ali se nameravam naučiti rusko. No, kakorkoli, pismo je bilo odlično prevedeno. Prepisala sem ga in poslala. 

Od takrat naprej sem dala pri slovenščini mir … Profesor Štavbar pa … še veliko let po tem, ko sem že zaključila šolanje na Prvi, in celo, ko sem na Prvo prišla kot profesorica, me je pogosto vprašal: 

»Pa vaš Rus … a še kaj piše?«