"Neraziskanega življenja ni vredno živeti"

Ta znamenita misel Platonovega učitelja Sokrata govori o vrednosti izobraževanja. Poslanstvo učitelja je vzgoja in izgradnja mladih v dobre ljudi, saj učitelji zadovoljujejo eno elementarnih človekovih potreb, potrebo po znanju. Moram znati preživeti.

Tudi dr. Vlado Sruk, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, je dober učitelj. Na Prvi gimnaziji v Mariboru je poučeval filozofijo v 60-ih letih. Dr. Marija Švajncer, njegova dijakinja, se je nekoč pohvalila, da so bili za izpit iz filozofije v prvem letniku Filozofske fakultete v Ljubljani dovolj zapiski Srukovih predavanj iz filozofije četrtega letnika gimnazije. V dijakih je znal prebuditi radovednost in željo po znanju, ki je izhajala iz globine njegovega poznavanja literature in širine njegovega kritičnega pogleda na svet.

Njegovo bogato življenjsko zgodbo in »družbenozgodovinski« metež na naših tleh od 2. svetovne vojne dalje lahko spoznavamo v njegovem delu »Gospoda gre čez progo« (Maribor: Založba Pivec, 2012). V delu med zgoščenimi in sijajnimi družbenozgodovinskimi ter kulturnopolitičnimi analizami opozarja, da »bomo brez osmišljujočega kritičnega duha obtičali na obrobju. Evropska unija je za majhne, relativno zaostale, komaj nastale nacionalne države dosti hujša preizkušnja, kot za velike, razvite zgodovinske nacije.« V našem izobraževalnem sistemu se ne more uveljaviti njegovo stališče, da je visoko šolstvo majhnega naroda neogibno središčna kulturno-nazorska institucija, ki mora vzgajati humanistično osveščeno inteligenco. Svoje študente je več kot tri desetletja na EPF v Mariboru dramil in usmerjal na humano pot. Marsikdo njegovega angažmaja in predvsem ironije ni razumel, vendar so ostale sledi srečevanja s tem zoprnim »obadom«, sledi, ki mnogokrat niso vidne kot oprijemljiva dejstva, so pa bogata izkušnja, ki lahko dajo človeku misliti.

Tudi učitelj sam se uči, iz sebe. Kako bi sicer prišel človek iz Platonove Jame? Nenehno je na poti prevpraševanja lastnega delovanja, ki je hkrati kritika vsega obstoječega. To je pot učitelja, pot tistega, ki izgrajuje radovedno bitje, pomaga tistemu, ki še ne ve, hoče pa vedeti, ker mora vedeti, če hoče, ne le preživeti, ampak hoče živeti tako, da potrjuje svojo izjemnost in dostojanstvo. Kritično razmišljujočega duha pa je potrebno vzgojiti, saj do resničnega spoznanja, za kar nam gre, do resnice, lahko prideš le preko pravilnega mišljenja, za kar so potrebni resnični pojmi, to pa so le dobro definirani pojmi in Sruk je tu, s svojim delom, s svojimi leksikoni, pravi zakladnik.

Srukova bibliografija je tako obsežna, da se lahko meri z vsakim uglednim slovenskim humanistom. Njegova »Filozofsko izrazje in repertorij«(Pomurska založba, 1980) in »Mali filozofski leksikon« (Založba Obzorja, 1985) sta med drugimi zelo uporabna pripomočka dijakom pri pouku filozofije v gimnaziji. »Leksikonu morala in etika« (Ljubljana: CZ, 1986) na pot Sruk zapiše, da so ga problemi morale in humanistike zanimali že od srednješolskih klopi: »Takrat so bili časi avtoritarnega, politično eksponiranega etosa, časi socialistične moralke. Mnogi mladi, ki smo bili zagledani v revolucijo, smo bili tedaj do kraja prepričani, da stojimo na pragu tostranskih nebes; verjeli smo v naš neokrnjeni moralno-politični prav, hkrati nismo niti malo dvomili o popolni zmotnosti, neupravičenosti pa tudi nenravnosti česarkoli drugačnega. Težavna učna doba morale me je čakala pozneje, ko so obrazci in čari dogmatične indoktrinacije, ideološke iracionalne vere in nekritičnosti začeli popuščati. To je bil zapleten, protisloven, dolgotrajen, neredko pa tudi boleč proces … ozaveščanja, nove osmislitve, raz-očaranja …«

V »Leksikonu politike«(Maribor: Založba Obzorja, 1995) se Sruk v predgovoru vpraša, kako bodo knjigo sprejeli predstavniki različnih generacij, še posebej mladi. »Kar je za pisca živ spomin in avtentično politično izkustvo, je za dvajset, trideset, štirideset let mlajšega bralca že preteklost, nekaj, kar pravzaprav niti ni več res. Še hujši utegne biti nesporazum z drugače mislečimi.« V politični praksi in teoriji človek lahko kar pogosto zaide, se izgubi kot v neskončnem zapletenem labirintu. Če pogledamo v antiko, je ključna vrednota v Platonovi »Državi« pravičnost, kar pomeni, da vsak dela tisto, za kar je usposobljen, tisto kar najbolje zna in v politiki naj delajo najboljši, kar za državo pomeni vladavino uma, znanja. Danes, v času egalitarnega občutja, pomeni demokracija v realnosti vladavino mnenja, to je nivo spopada najrazličnejših interesov, od osebnih, lokalnih do najmočnejših, ki jih vodi današnja logika profita, le ta pa vse, tudi najpristnejše odnose med ljudmi spreminja v blago. To je čas globokega razčlovečenja družbe, to je čas neoliberalizma. Sruk se pri svojem intenzivnem zavzemanju za širitev družboslovne in humanistične izobrazbe globoko zaveda, da brez humanistike lahko eksistirajo le totalitarne diktature in imperialistične kolonije, ter pravi: »Poleg političnih in drugih družboslovnih vednosti sta za ljudi, ki vstopajo v domeno politike, vrhunsko pomembni morala in etika« Dodaja, da ima rad politiko, čeprav mnogi ljudje pravijo zanjo, »da je kurba«. In to je celo res, če se odpove morali in vednosti, če se kakorkoli izpridi, podivja ... Njene pokvarjenosti so zmeraj krivi slabi, nekulturni, zaostali ljudje.

Lahko rečem, da so med Srukovimi trditvami in našo politično realnostjo škarje zaprte. Zakaj ljudje, še posebej oblast, ne marajo filozofov? Morda zato, ker resnica boli.