BEATLI SO VEDNO ZAČETEK NEČESA DOBREGA

Bil je eden tistih glavnih odmorov, ko si bil raje pet minut prej v učilnici kot pet sekund prepozno. Pri profesorici Mesarec (takrat morda že Hajdinjak, a za nas vedno Mesarec) namreč ni bilo heca. Učilnico z amfiteatrom, maketami molekul in DNK-spiral na katedru je polnil hrup razposajenih dijakov 3. letnika, vonj sendvičev iz kantine in nervozno ozračje pred morebitnim spraševanjem. Sredi razreda zagledam profesorja Kranjca, ki morda stoji tam že nekaj časa in skuša priti do besede. Nekako razberem, da išče nekoga, ki se kakorkoli ukvarja z glasbo, za neko sodelovanje. Takoj pritegne mojo pozornost. Band? Beatli? Sem zraven. Igram klavir. Tudi pojem, ja. Ne rabim posnetkov, imam vse njihove CD-je. OK, se dobimo to sredo v Kamri.

Tako se je začelo. Zame. Morda zaporedje dogodkov ni povsem dosledno in resnično, a spomin pač shrani tisto bistveno, ostalo poenostavi in priredi. Kasneje sem izvedela, da se je vse skupaj začelo pri pouku športne vzgoje, ko je Denis Čuček na fitnesu raje igral kitaro, kot telovadil. Profesor Bojan Kranjc bi sicer raje videl, da Denis namesto kitare »gvihta« še kaj drugega, a ko je zaslišal melodije legendarnih Beatlesov, njegove omiljene skupine, se mu je porodila ideja. 

S skupnimi močmi sta hitro zbrala zainteresirane dijake in nastal je akustični ansambel šestih pevk, štirih akustičnih kitar, flavte, violine in klavirja po imenu PGM band. Denisa sem do takrat poznala kot sosošolca, ki igra kitaro. Tukaj je bil kot nek »leader« projekta, dobro glasbeno podkovan, s širokim poznavanjem opusa Beatlesov, izkušen, predvsem pa talentiran – tak »naturšček«. Sama sem imela bolj teoretično znanje, sicer pa tudi »dobro uho«, a prav nič izkušenj in predvsem nič samozavesti. 

Ker je bilo vaje zelo težko uskladiti, saj je bila večina dijakov iz različnih letnikov, so te potekale zjutraj ali pa kar med odmorom, velikokrat med samo športno vzgojo. Najbolje pa je bilo, ko smo lahko v ta namen izostali kako uro od pouka. Šola je bila takim projektom zelo naklonjena, prav tako celo naša, sicer kar zadeva izostajanje od pouka zelo stroga razredničarka, profesorica Irena Smole-Korpar. Vse skupaj pa je zbujalo kar nekaj »muzanja«, saj je projekt prevzel profesor športne vzgoje in ne glasbe. A pri taki stvari je bolj kot profesionalnost pomembna srčnost. Prve nastope smo izvedli na Prvem odru v maju in juniju leta 2004, koncert pa smo ponovili decembra istega leta in ga ovekovečili z videoposnetkom. 

Naslednje leto sva z Denisom zbrala novo ekipo, tokrat smo se lotili skupine ABBA. Ni šlo brez težav. Tako inštrumente kot ozvočenje smo morali prinašati od doma, nositi bobne in težke ojačevalce, a se nam je le uspelo uskladiti. Denis je prevzel inštrumentalni del, jaz sem prevzela vokalne aranžmaje, kar je bila prva tovrstna izkušnja zame. Veselje do tega sem ohranila vse do danes. Z mini koncertom smo se predstavili leta 2005 na svojem maturantskem plesu na UŠC-ju v Mariboru.

Po maturi so se naše poti seveda razšle. Nekateri se niso nikdar več ukvarjali z glasbo, nekateri le priložnostno, drugi smo naprej »gulili« svoje inštrumente, se kalili po lokalnih odrih, se kdaj srečali, nato spet šli svojo pot ... vse do, zame ključnega, praznovanja ob 160-letnici Prve gimnazije, ko me je spet poklical profesor Kranjc, da bi ponovno združili moči, se dobili na eni ali dveh vajah in nastopili. Zbrala sem ekipo, poklicala Denisa, ki ni imel časa niti telefonirati, kaj šele za kaj drugega, a sem ga le prepričala. In smo šli. Sama sem bila tedaj že veliko bolj izkušena in predvsem samozavestna, a niti v sanjah si nisem mislila, da bo to srečanje za vselej spremenilo moje življenje. Denis me je namreč po tem nastopu povabil v svoj band, v katerem so prav takrat iskali pevko … Še danes profesionalno igrava v isti skupini, Karneval band, poučujeva na isti glasbeni šoli, Muziklub, sodelujeva v številnih avtorskih in produkcijskih projektih in sva nasploh vsa in kompletno predana glasbi.

Res zanimivo, kako nas vodi življenje. Večkrat razmišljam … če ne bi takrat in takrat bilo tega in tega in če se ne bi zgodilo to in to … A na koncu ugotavljam, da se je prav vse zgodilo z namenom in prav vse tako, kot je moralo biti. In nekaj je brezkompromisno – brez Prve ne bi bilo isto.